Likovno minimalistične, vznemirljive in pomirjajoče hkrati, se nam slike Zdenke Žido in Sandija Červeka pred očmi odpirajo kot vsega balasta izčiščene svetlobne pokrajine, ki se raztezajo v brezmejnem in obenem brezčasnem prostoru. Židina barvno nevtralna in Červekova najprepoznavnejša črna platna pogosto delujejo, kot bi nadaljevala romantično estetsko prakso, ki je v ospredje postavila čutnost ter uveljavila vrednost duhovnega in vzvišenega.
Čeprav njuna dela niso nastala z namenom vzbujanja intenzivnih čustev v gledalcu in so z vidika obeh avtorjev osredotočena zgolj na reševanje likovnega problema svetlobe, se pri opazovanju tovrstnih del velikokrat zelo težko vzdržimo subjektivnega, čutnega ali celo intuitivnega zaznavanja. Pogosto jih dojemamo kot romantične zapise svetlobe, ki v nas vzbujajo občutja vzvišenega ali celo božanskega. V ozadju umetniških del pa vedno ostane zapisana tudi tista resnica, v katero verjame njen ustvarjalec. Za razliko od gledalčeve, se umetnikova resnica ne zgodi šele ob pogledu na končno umetniško delo, ampak se izoblikuje že veliko prej, med samim ustvarjalnim procesom. Razstava z naslovom Dvojnost pogleda, se zato ne osredotoča le na končno umetniško delo, s katerim se v galerijskem prostoru običajno sooči gledalec, temveč izpostavlja tudi sam ustvarjalni proces obeh avtorjev, ki je predstavljen skozi skice, risbe, študije, likovne intermezze in druge ‘raziskovalne’ projekte. Kljub zavedanju, da je proces dela pri vsakem ustvarjalcu drugačen, pa lahko pri Židovi in Červeku vselej opazimo določene sorodnosti. Pri obeh gre za izjemno premišljen in skrbno načrtovan proces, ki terja mentalni in fizični napor ustvarjalca. Srž njunega slikarstva je raziskovanje svetlobe, ki z vsakim novim delom postane še večji in zahtevnejši likovni izziv. Vsako dokončano delo je začetek novega. Takšnemu neskončnemu ustvarjalnemu ciklu oba ustvarjalca sledita že več kot tri desetletja in ju spremlja že od začetkov njunih ustvarjalnih poti.
Kakšna je torej resnica del Sandija Červeka in Zdenke Žido? Je to romantično izkustvo in simbolika, ki jo njunim delom radi pridajamo gledalci, ali lahko resnico iščemo v prikazu reševanja zapletenega likovnega problema, kot jo v svojih delih vidita ustvarjalca?
Gledalec se pri zatopitvi v likovna dela pogosto sooča z lastnimi izkušnjami, na podlagi katerih največkrat tudi interpretira umetniška dela. Ne glede na to, da gre pri tem za izrazito subjektiven pristop, mu vselej ne gre oporekati. Po drugi strani pa so v umetninah ujeti nedvoumni zapisi, ki pričajo o resnici likovnega dela, v katero verjame njen ustvarjalec. Razstava v Galeriji Miklova hiša zato dopušča možnost dvojnega pogleda in gledalcu ponuja oboje – dela Židove in Červeka lahko občuduje kot zaključena likovne umetnine, postavljene v harmoničnem in izčiščenem prostoru, lahko pa jih vidi kot del ustvarjalnega procesa v vsej njegovi nepredvidljivosti in kaotičnosti.