KOLOFON:
Zavetišče za zavržene rastline / Zelena točka v Miklovi hiši
V okviru projekta Ekosanje / As part of the Ekodreams project
Idejni vodja projekta / Project Concept: Ana Koščak
Kustosinja / Curator: Ana Koščak
Lokacija: Galerija Miklova hiša
Trajanje: 11.10.2024 – 12.12.2024
Besedila: Sašo Koprivec
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Občina Ribnica
o razstavi
Interaktivna instalacija umetniškega tandema »Zavetišče za zavržene rastline« z zgovornim naslovom »Zelena točka v Miklovi hiši« je sestavni del velikega projekta »Ekosanje«, nosilnega stebra galerijske dejavnosti Rokodelskega centra Ribnica in Galerije Miklova hiša v letu 2024, ki se bo nadgrajeval tudi v prihodnosti.
Vse projekte družijo osnovni vsebinski in konceptualni cilji »odpiranja vrat številnim kreativnim in trajnostnim rešitvam za izzive sodobnega sveta« kot navaja avtorica celostne zasnove projekta Ana Koščak. Izzivi sodobnega globalnega časa kot motivnega izhodišče izražanja so pomemben vzgib umetniških delovanj po celem svetu. Kateri so ti izzivi je več kot očitno: predvsem trajnostni razvoj, ki združuje ekonomske, socialne in okoljske vidike. V to agendo se vključuje tudi razstavno galerijska in muzejska dejavnost. Odpiranje galerijskega prostora navzven, interaktivno vključevanje publike v proces sooblikovanja umetniških intervencij, socializacija občih človeških tematik skozi procese umetniškega delovanja, krepitev občutenja odgovornosti do lastnih dejanj, pozitiven vpliv na svet v katerem živimo ter empatija do vsega in vseh je najpomembnejša vrednota ne le, ampak podarjeno tudi našega časa.
Še posebej zanimiv je pomen empatije oziroma sočutja, ki vsebuje občutenje lastne krhkosti. »To bi lahko bil jaz in tako bi želel biti obravnavan tudi sam« je stavek Marthe Nussbaum, filozofinje, profesorice prava in etike, ki nam na svoj način približa kultivirani humanizem dejavnosti Eve Jere Hanžek in Anamari Hrup, združenih v umetniškem kolektivu Zavetišče za zavržene rastline. Ne gre za enkratno postavitev razstave, ampak za nadaljevanje in nadgrajevanje avtoričinih kontinuiranih vzpostavitev zelenih točk na različnih lokacijah, kjer njune umetniška instalacije delujejo kot začetni vzgon za nadaljnje življenje razstavljenih artefaktov, v njunem primeru rož lončnic, ki dobijo začasni dom v novem okolju. Instalacija deluje lahkotno, igrivo, čeprav gre za skrbno in premišljeno prostorsko umestitev. Sam proces posvojitve, ki je potrjen celo s pogodbo, pa vsebuje tudi kanec humorne note, s čimer so začinjene tudi njune pesmi, ki so sestavni del razstave.
