Kreativnost je lastnost, ki je izjemnega pomena za človeški razvoj in sinergično združuje mnoge panoge. Od umetnosti, ki je eden njenih domicilov, do gospodarstva, ki je v neoliberalizmu uspešno prevzelo in pervertiralo nekatere metode in vzorce, ki jih je izumila, ter jih preusmerilo v finančni dobiček. Danes, ko je ta lastnost z večino svojih zakonitosti tako rekoč prekopirana iz sveta umetniške ustvarjalne svobode v organizirani svet kapitala in je spremenjen njen cilj iz svobodne dejavnosti v aktivnost, ki prinaša denar, je umetnost ostala na drugem tiru. V družbi, kjer je vrednota kapital, se izgublja razumevanje pogleda na umetnost kot nosilko globljih sporočil in njene intrinzične vrednosti.
Umetnost potrebuje svobodo ali bolje, umetnik potrebuje okolje svobode, da lahko izraža lastno kreativnost in s tem posega izven ustaljenih vzorcev sveta. To poseganje navzven iz vsakdanjosti in upadanje statusa umetnosti v družbi, predvsem pa neizobraženost, saj naša država ni razvijala dobre pedagoške podlage za otroke in mladostnike, v zadnjem času pa je naravnanost do nekaterih izrazov v umetnosti navzven namenoma degradirala, sta pripeljala do tega, da ljudje umetnike razumejo kot pridaniče, lenuhe brez rednega delovnega časa, predvsem pa drugačne od normale. Taka obdobja smo poznali v bližnji zgodovini v Nemčiji ali še prej v Rusiji, medtem pa so bila obdobja, ko je bila umetnost cenjena, odvisno od družbenega trenutka in postavitve sil na časovnici odprtosti ali totalitarnosti v družbi.
Umetnike od nekdaj spremlja sloves drugačnosti, ekstravagantnosti, nesposobnosti za rokovanje z materialnimi dobrinami in administracijo, melanholičnosti, čustvenosti in podobnega. V nekaterih obdobjih je bilo njihovo vedenje in ustvarjanje predmet občudovanja, v drugih pa ni bilo cenjeno in je bilo celo preganjano. Kot danes, ko celo minister ne loči med socialno podporo in podporo umetnikom in umetnicam. Se kdo pri vsej politizaciji še posveča resničnemu pomenu umetniških del in nujnosti pogojev za njihov nastanek?
Tudi tega ni moč zanikati, da so bili v zgodovini med duševno bolno populacijo tudi umetniki, a njihove diagnoze so nam za razliko od mnogih slehernikov znane prav iz izpeljav popularnih biografij in polznanstvenega polja, patografije, ki raziskuje patologijo v umetniških delih. A spisek uspešnih umetnikov, ki so se ob tem spopadali z boleznijo, bi moral pravzaprav buditi upanje, kaj vse lahko človek doseže kljub bolezni, ne pa potrjevati povezave med duševnimi boleznimi in kreativnostjo.
Klinične študije med duševnimi boleznimi in kreativnostjo niso pokazale nobene povezave. Do teh nespametnih analiz je prišlo, trdi harvardski psihiater Albert Rothenberg, ker tako sleherniki kot strokovnjaki ne ločijo med kreativnostjo in duševno motnjo, saj obe vključujeta deviacije od normativnih načinov razmišljanja. Ključne so razlike, saj so simptomi duševnih bolezni povečini podobni v stereotipnih in pogosto banalnih načinih, kreativnost pa vključuje nepričakovane in bogate rezultate. Kreativna dejanja so namenska, bolezenska nehotena. Tudi trpljenje je skupno obema, a pri umetnikih je to navadno rezultat uspeha ali neuspeha in njegovih posledic, ne pa vzrok, iz katerega bi se ustvarjalnost rojevala.
Poleg treh kognitivnih kreativnih procesov, ki jih je opredelil Rothenberg kot sestavne dele kreativnosti, so dejavniki, ki pripomorejo h kreativnosti, še averzija do dogem, fleksibilnost in ljubezen do sprememb in novosti. In takšna je kreativnost, svobodna in ne kapitalizirana umetniška kreativnost, ki jo predstavlja razstava.
Delo Nike Autor Za Slavo (2013) temelji na muzejski dokumentaciji Muzeja narodne osvoboditve iz Maribora o Slavi Klavora. Instalacija se dotika poskusa iskanja skorajda neobstoječe osebne zgodovine herojinje NOB. Motiv Slave Klavore, slovenske pripadnice upora proti okupatorju, ki so jo Nemci mučili in usmrtili v Mariboru v letu 1941, ne more čustveno prodreti v nas brez njene osebne zgodbe. Nika Autor jo je kot osebo, neustrašno dekle, dobesedno ugrabila iz arhivskega materiala, da nam je poklonila moč čutenja.
Biografija, v kateri na vrhu strani piše »Viktor Bernik, vizualni umetnik«, vsebuje presenetljivo število izjemnih razstav, nagrad in drugih presežkov, nato se nadaljuje z nizanjem umetniških stvaritev, ki ves čas presenečajo in nenehno navdušujejo tako svet umetnosti kot tudi širšo javnost. V enaki meri je presežno tudi delo na razstavi Umetnikov ego z naslovom »Živjo, jaz sem Bernik, Viktor Bernik.«[1]
Sanela Jahić v instalaciji Pataka (2020) uporabi video in dinamični podatkovni prikaz, da gledalca seznani z učinki depresije na govor. Spremembe v govoru, ki se pojavljajo pri depresivnih osebah, lahko zazna tudi umetna inteligenca. Orodje, namenjeno medicinskim raziskavam, umetnica kreativno izrabi, da nam odpre svet razmisleka o glasu ter o tem, kaj nam sporoča in kako je tudi ta že postal del kapitalistične potrošnje.
Video instalacija Andreja Škufce Gesture (2015) v neskončni zanki uporablja gibljivo, a dokaj statično podobo kot medij za raziskovanje praznine geste, za občutje odtujenosti (nem. Entfremdung). Podoba, ki jo kaže video, nakazuje, da nas podoba razume in sprejema, a ob ponovitvah brez informacije, ki naj bi le zaobjela manjkajoče posredovano, čutimo le oddaljenost, praznost, hladnost in neosebnost (nem. Unheimliche) sodobnega neoliberalnega kapitalizma.
Ištvan Išt Huzjan v svojem delu Vsak je umetnina (2021) raziskuje, kaj se zgodi z ustvarjalcem, kreativcem, če ta postane umetniško delo. Huzjan se podvrže procesu hipnoze, ki jo izvede strokovnjak, terapevt medicinske hipnoze Mitja Perat. Tisto, kar se zgodi, je neznanka, dokumentirana s fotografijami in predstavljena na razstavi. Le tisti, ki je doživel, kaj se je zgodilo, ko je bil sam umetniško delo, lahko o tem priča.
Žiga Kariž, ki je s skupino kolegov slikarjev v slovenski prostor ob koncu devetdesetih letih vnesel slikarstvo razširjenega statusa vizualnega, se je v zadnjem obdobju (2020–2021) znova vrnil k dvodimenzionalnemu upodabljanju v sliki in risbi. Kljub temu, da se dela bližajo t. i. avtonomni umetnosti, jih ne moremo brati kot zgolj takšna, saj umetnikov opus potrjuje, da se za navidezno odprtostjo vedno skrije precizen konceptualni načrt.
Video Tomaža Tomažina Who’s There ? It’s Me! (2007) je nastal pred več kot 13 leti, a še danes deluje aktualno. V videih postavlja lastno podobo v kulturno prepoznavne vzorce. V njih na novo odigra vloge in njegova glava zamenja obstoječe junake na zaslonu. V dobi vizualne manipulacije je Tomažinov video izvrsten zgodnji odgovor na stanje, ki danes obvladuje družbo jaza, iskanja identitete in nezmožnosti uiti svoji lastni.
Umetniški dvojec Eclipse si je zaradi preseganja ustaljenih norm pred leti nakopal celo (neuspešno) kazensko ovadbo Katoliške cerkve. Umetnici sta leta 2007 v galeriji Kapelica v Ljubljani izvedli performans 11 (In emotion we break) in uporabili tudi motiv Marije, ki pod svojim plaščem ponuja zavetje vernikom. Avtorici sta z zanju značilnim mehkopornografskim pristopom upodobili Marijo s Ptujske gore, pri čemer je ena od njiju nastopila kot Marija in izpovedovala svojo izkušnjo iskanja ljubezni ter pod plaščem ponudila zavetje svojim nekdanjim ljubimcem.
Zvonka T. Simčič razstavlja fotografijo na platnu v naravni velikosti z naslovom Corona Queen | Kraljica miru (2020). Raziskuje globino mirovanja in počitka skozi negibnosti, v sebi išče stik, ki si ga v hiperprodukciji le stežka privoščimo in je včasih zakopan tako globoko, da se do njega skoraj ni moč dokopati. Večkrat izvaja performans tako, da popolnoma negibna sedi več dni v zaporedju. In to nam je storil tudi covid-19. Zaustavil nas je, kot nas Z. Simčič s podobo vabi, da se tudi mi zaustavimo, da pozitivno doživimo občutek miru, ki ga je vsaj tu in tam prinesel.
Vsako izmed umetniških del na razstavi na lasten način prestopa vsakdanje norme, pa naj gre za verske podobe, bolezen, politiko, kapitalizem, svet umetnosti, neoliberalizem, način življenja ali razumevanje lastne identitete. Kažejo nam podobe, ki so že v nas, razmisleke o stvareh, o katerih včasih ne zmoremo spregovoriti niti z najbližjimi. Odpirajo poti v razmislek, doživetje, svet pogledajo z drugega zornega kota. Tu je prava, še nekapitalizirana kreativnost, prostor svobode pogleda, mišljenja in upodobljenja. Kako bi kot družba lahko dopustili, da ta kraj izgublja na vrednosti, ko pa je temelj našega obstoja kot človeških bitij?
Petja Grafenauer