Gmh Neza Knez Spletna Stran 01
  • občasna razstava

Neža Knez / Predlogi in poskusi #1: Imaginacija, kontemplacija, morski pes

Kot pove že samo ime razstave, je to prva razstava v okviru večjega projekta, v katerem umetnica Neža Knez v dialogu z otroki išče rešitve, ki bi potencialno lahko spremenile svet na bolje. Ob prenosu projekta v galerijo ta prostor popolnoma preoblikuje in poskuša zabrisati mejo med svetom fikcije in formalnim umetniškim kontekstom. Brisanje meja je hrbtenica tega dela: ni jasno, kdo ima glavno besedo in kdo se od koga uči, kdaj je poudarek na vsebini in kdaj na samem mediju in danostih tega istega medija. Rezultat prve faze tega dela je večplastna multimedijska instalacija, ki nas popelje po ovinkih do realnosti, v kateri se nahajamo, prepuščajoč se transformacijskemu potencialu umetnosti.

 

O RAZSTAVI

Vse bolj smo potopljeni v resničnost, ki spominja na distopični film – film, v katerem odrasli poskušajo imeti glavno besedo. Razlagajo nam situacijo, v kateri se nahajamo, in se odločajo, kaj je treba narediti, da bi nam šlo bolje. Po drugi strani smo se v tem času popolnoma zanašali na tehnologijo in se mogoče bolj kot kadarkoli doslej navezali nanjo. Nekoč jasno zarisane meje so se zabrisale, toda okvir predstavljanja je postal jasnejši. Ko smo dneve preživljali ob videoklicih po zoomu, je okvir zaslona pomenil mejo in skrival vse, kar je okoli nas: otroke, hišne ljubljenčke, razmetano sobo, spodnji del pižame. Znašli smo se v poziciji, ko smo med lastnim govorjenjem raje pozorno opazovali sebe in se zavedali, kaj vidijo drugi in kakšen okvir smo si zarisali. Prostor, ki je bil do pred kratkim izključno zasebno področje, se je nenadoma spremenil v poslovnega in meja je padla brez upora. Razmišljanje o tem, kar vidimo in kaj vse lahko vidijo drugi, kot tudi potreba, da bi pogledali dlje kot k »povratku k staremu«, sta temelja pričujočega umetniškega dela.

Umetnica Neža Knez je v obdobju pandemije na delavnicah začela zbirati otroke iz različnih okolij, da bi spoznala njihovo videnje situacije in mnenje o tem, kaj bi mi kot družba ali kot posamezniki lahko storili za boljši svet. Za razliko od večine odraslih si otroci lahko in radi predstavljajo nepredstavljivo ter znajo pogumno pogledati naprej. Umetnici so se tako med delom z otroci, ki jih prej ni poznala, odprle številne možnosti. S svojim projektom jim je dala možnost, da imajo glavno besedo in si predstavljajo »novo novo normalnost«, poleg tega pa so lahko z njeno pomočjo izdelali kostume in scenografije, ki imajo potencial za reševanje sveta. Pričujoče delo Neže Knez otrokom daje svobodo in sredstva, da si predstavljajo svet, boljši od trenutnega, umetnici pa daje sredstva za premišljevanje situacije tukaj in zdaj. Čeprav otroci govorijo prosto, je v njihovih izjavah z lahkoto možno zaznati zunanje vplive in jasno je, da že v zgodnjem obdobju nimajo avtonomije mišljenja. Ta zgodnji vpliv na otroško razmišljanje kot tudi vprašanje učenja in znanja v kolektivnem dialogu sta temelja pedagoškega premisleka pričujočega dela. Vprašanje meje ostaja razvidno tudi znotraj tega segmenta, tako da je nemogoče določiti, kdo se od koga uči in kako so oblikovane vloge. Kar je specifično za to umetniško delo, je dejstvo, da je otroško mišljenje oziroma fikcija preneseno v fizični svet in nato še prestavljeno v medij filma.

Kot pove že naslov, je ta razstava uprizoritev prvega dela v okviru nečesa večjega, kar še nastaja in se razvija. Na eni strani zamegljene meje te domišljijske umetnine imamo največji del procesa – preostanek ledene gore, ki je vključevala delavnice, raziskavo in cele dneve snemanja – na drugi strani pa je to, kar vidimo, nastavljeno za naš pogled: razstava v galeriji. Galerija je preoblikovana v prostor, v katerem meja med fikcijo in belo kocko (t. i. white cubeom) ni jasna in smo potopljeni v množico majhnih možnih svetov. Večplastna multimedijska instalacija razkriva scenografijo, sestavljeno iz plasti idej.

Za kulisami, ki jih je zgradila Neža, se nahajajo stene galerije, projektorji, zasloni, žice in vse tisto, kar pripada svetu »izven prizora«. Tako je prostor galerije spremenjen v jamo, v kateri med raziskovanjem lahko najdemo predmete, videoposnetke in fragmente nekega sveta. V jami dominira vrteča se plošča z zmodeliranimi praljudmi, ki na stenah puščajo spačene sence in nas spominjajo na vpliv preteklosti na današnjo družbeno in politično resničnost. Povedano z besedami nekega otroka z delavnice: »Treba se je ozreti na preteklost, da bi se spomnili dobrih stvari za prihodnost. Če ne bi bilo preteklosti, kaj bi mi ljudje sploh bili?« Iz jame nas pot vodi naprej v »belo kapsulo«, mehki prostor brez ostrih robov z zaplato zelene trave. V najmanjšem prostoru se skriva veliki film, osrednji video razstave, razdeljen na tri poglavja/poskusa. Vsako poglavje se posveča enemu predlogu, kako rešiti svet: Maska morskega psa, Tandertanium in Robot. Neobičajni predmeti/maske so posneti v svoji »naravni« okolici: umetnica z masko morskega psa hodi ob morski obali, Tandertanium je na Marsu, robot pa se giblje po jami. Otroški opisi prehajajo v umetničina vprašanja, skozi katera z manipulacijo pripovedi in podob premišljuje, kaj v resnici smo in proti čemu gremo. Tedaj v središču pozornosti niso več le maske in predmeti, temveč tudi samo oko kamere, videnje sveta skozi različne kanale in odločitev avtorice, katere predmete umestiti v katero okolico. Film je nastal po dejavnem premisleku ne le o tem, kje posneti predmete in kaj ta odločitev odpira, temveč tudi, kako jih posneti. Potem ko so bili predmeti kolaborativno izdelani, je Neža prevzela odgovornost, ko si je kostume oblekla in jih potopila v kontekst med resničnostjo in fikcijo. Avtoričino snemanje filma je orodje, s katerim kaže nekaj povsem drugega – procese, ki so potekali ali pravkar potekajo izven kadra. Sili nas v spraševanje, kaj je skrito pred našimi očmi in zakaj. Ta segment umetniškega dela se osredotoča na sam postopek montaže in njene danosti. Pravzaprav se vsi filmi, ki jih je na razstavi veliko, ukvarjajo s tem. To je morda najbolj očitno obdelano v filmu, ki se nahaja v hodniku in kaže tisto, čemur popularno rečemo goofs oziroma napake – vidimo vrsto poskusov in napak pri interpretaciji otroških izjav, ki jih berejo odrasli. Preostanek videa so t. i. loopi oziroma zanke: različni posnetki pokrajin, animirani s filtrom, tako da dobimo učinek prelivanja in počasne distorzije, kar resnične pokrajine pretvarja v fiktivne; posnetek domišljijskega Plutona, na katerem je vidna le menjava svetlobe in teme; zanke posnetkov vesolja in sončnega vzhoda.

Čeprav smo pogosto naučeni, da lahko umetniško delo reduciramo na eno vprašanje, to v tem primeru ne drži. Produkcijo tega dela je oblikovala komunikacija z otroci in pa poskusi, da bi otroškim idejam dali materialnost in novi obstoj. Umetniško delo išče povezavo ali mejo med »resnico« in »lažjo«; med tistim, kar vidimo, in tistim, kar nam je skrito. Neža Knez je med postavljanjem predmetov v resnično okolico spremljala procese, ki so se ob tem dogajali, in se odločala, kako jih bo pokazala – vse z velikim zavedanjem in premislekom.

Spoznanje, da živimo v post-resničnem obdobju, ko ne verjamemo več, da je oblast legitimni govorec resnice, se je okrepilo, resnica in resničnost sta zamegljeni, fikcija pa raste – vse to je nadvse poudarjeno v pričujočem delu. Neuspeh je postal legitimen moment na umetniški poti, proces je postal enako pomemben kot sam izid, z materializacijo domišljije drugega pa je doseženo nemogoče. Vse je eksperiment.

[Ana Kovačić]

 


Neža Knez (1990) v svojem delu raziskuje potenciale interakcij in komunikacij, ki se pojavljajo v določenem času in prostoru. S poseganjem v funkcije in identitete različnih prostorov razkriva lastnosti in preizprašuje vsebine izven samoumevnih predstav, ki jih imamo o njih, ter razkriva odnos drugih ljudi do okolij, v katerih bivajo. Zanima jo materialnost svetlobe, pikselov, zvoka, volumna, kože in teles katere najprej predebatira s svojo dolgoletno učiteljico (psičko) Niki. Je dobitnica nekaterih vidnejših nagrad: Priznanje (2012) in Nagrada (2014) za izjemne študijske dosežke na ALUO, nagrada za inovativni pristop k umetniški grafiki (2015), Prešernova nagrada – Univerza v Ljubljani (2015). V letu 2017 je sodelovala na Bienalu mladih v Tirani. Za svojo magistrsko nalogo je prejela najvišje priznanje z odliko Summa Cum Laude (2017). Leta 2018 je prejela Nagrado skupine OHO in odpotovala na dvomesečno rezidenco v New York, ter prejela dvoletno rezidenco v Kreativnem centru Švicarija. Bila je prejemnica Delovne štipendije Ministrstva za kulturo (2018), ter prejela Evropsko mobilno nagrado I-Portunus (2019). Njena video dela so vključena tudi v arhiv DIVA (SCCA). Od leta 2020 živi in dela med Zagrebom in Ljubljano, kamor se je delno preselila kot ena od udeleženk WHW Akademije. V letu 2021 se izobražuje naprej na RESTART-u (Zagreb), kjer izpopolnjuje znanje v mediju filma.

POSTAVITEV RAZSTAVE

Avtor fotografij: Mitja Ilc

2021 © Rokodelski center Ribnica. Izdelava spletnih strani: Kreativna tovarna | Piškotki

Lasinzastave Logo Mali
Logo Erasmus
Logo Las Cdr10
Logo Chance
Srrs Logo Mali