” P R O T I T O K U”
……in ko gre za slikarstvo, nič ne dam na:
– besedo P R O J E K T (, ker “miselno načrtovanje” nima kaj početi v slikarstvu, sploh ne na štartu. V projektu ždita namen in smisel, ki sta sliki v nastajanju sovražna in nevarna.)
– besedo K O N C E P T (, ker uničuje primarno spontanost, “nravnost umetnosti”…)
– besedo Š T U D I J A (, ker se nikoli nič ne naučimo in ker slika ni pred nami zato, da kaj razumemo, ampak občutimo in se čudimo, “spominjamo”, budimo, bodrimo in ostajamo v stisku (s seboj).)
– besedo S E R I J A (, ker me spominja na monotono repetitivno delo ob tekočem traku, kakršno pa slikanje definitivno ni.)
– besedo C I K L U S (, ker vse prehaja in nima meja.)
– besedo K U S T O S (, ker je čisto neokusno preveč obupnih kustosov-parazitov na tem svet; itak je pa dober kustos lahko edinole slikar sam ali, še bolje, slika sama.)
– besedo I N T E L E K T U A L E C (,ker če slikarsko potovanje Ni predvsem igra, ampak odraz intelekta, ki si domišlja, da nekaj ve in kako da obvlada, je dolgočasno in škodljivo.)
-besedo T E O R I J A (, ker teži razlagat in s tem posiljuje, omejuje in usmerja, umetnost pa tega ne potrebuje.)
– besedo R A Z U M E T I (, ker slikarstvo ni ne znanost ne filozofija, ampak – če že – bistveno prej in bolj “vizualna glasba barv in oblik”, kjer je razum vselej pretanek in prekratek in celo izgubi ves pomen.)
– besedo S O D O B N O S T (, ker sodobno je vsebolj nesvobodno, priganjajoče,omejujoče, pretesno, neživljenjsko-neorgansko, skalkulirano, ponarejeno, umetno, sintetično, umsko statično, kičasto itd.)
Na Mohorju, 14. oktobra 2019
