KOLOFON:
Kuriranje: Ana Pucelj
Organizacija in koordinacija: Ana Pucelj
Trajanje razstave: 21.12.2022 – 12.2.2023
Lokacija: Rokodelski center Ribnica
Finančna podpora: Občina Ribnica
O RAZSTAVI:
Galerija Miklova hiša hrani bogato in referenčno likovno zbirko, ki poseduje ključna likovna dela druge polovice osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Temelj zbirke predstavljajo umetniška dela iz obdobja ribniških likovnih srečanj in kolonij (1979 – 1991), v nadaljevanju pa se je zbirka kontinuirano nadgrajevala in dopolnjevala predvsem z donacijami in odkupi del uveljavljenih slovenskih sodobnih likovnih ustvarjalcev. Zbirateljska politika Galerije Miklova hiša je usmerjena tudi v odkup umetniških del mlajše generacije slovenskih likovnih umetnikov. Z odkupi in donacijami si je Ribnica skozi tridesetletno obdobje ustvarila bogat likovni fond s preko 750 umetniškimi deli.
The Miklova Hiša Gallery boasts an extensive and referential fine art collection consisting of the key works of art created in the second half of the 1980s and the early 1990s. The core of the collection are the works of art created at art meetings and art colonies that took place in Ribnica in the 1979-1991 period, while later the collection was continuously expanded and supplemented mainly through the donations and purchases of works or art by renowned Slovenian contemporary artists. The collecting policy of the Miklova Hiša Gallery is further aimed at purchasing the artworks by the younger generation of Slovenian artists. Over a period of thirty years, Ribnica has by means of purchases and donations amassed a substantial fine art collection, which contains over 750 works of art.
RAZSTAVLJENA DELA:
Tina Dobrajc, Silence Is The Color Pink, 2021, akril in emajl na platno.
Odkupljeno za Likovno zbirko Galerije Miklova hiša (2022).
Tina Dobrajc je na domači umetniški sceni izjemno prepoznavna, njena mistična in presunljiva dela pa zaradi rabe bogate živalske ikonografije, številnih folklornih emblemov in prefinjenega feminizma postajajo vse bolj priljubljena. Na svojih slikah redno upodablja gozdne živali, hrabre dekliške protagoniste, raznolike pustne elemente in dele narodnih noš, gozd pa je tisti, ki gospoduje kot večna, neomajna kulisa.
Delo z naslovom Silence Is the Color Pink nas popelje v zimsko škofjeloško krajino z visokim drevjem, zaledenelo mlakužo in zamaskirano violinistko v družbi fluorescentnega merjasca. Avtorici priljubljen gozd je tokrat občutno bolj zgoščen in zdi se, kot da v stiski kliče na pomoč. Sliko v celoti obvladuje polomljeno in odmrlo vejevje. Takšno scenografsko dodelano in uravnoteženo gozdno kuliso lahko interpretiramo tudi kot eksponirano okoljevarstveno opazko, ki sovpada s trenutnim tesnobnim in apokaliptičnim duhom časa. Slika je izjemno detajlirana, polna presunljivih barvnih odtenkov. S svojo velikostjo in prikradeno spokojnostjo gledalca posrka vase in nagovori, naj prisluhne.
Tihomir Pinter, Fotografije iz cikla Umetnik v ateljeju, 1980-1989, analogna srebroželatinska fotografija.
Donacija v Likovno zbirko Galerije Miklova hiša (2019)
Tihomir Pinter je eden vidnejših slovenskih fotografov, ki se je v domačem likovnem prostoru uveljavil že sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Na začetku umetniškega udejstvovanja so ga pritegnili predvsem motivi iz nekdanjih jugoslovanskih železarn, na začetku sedemdesetih let pa so motiviko železarn zamenjale portretne fotografije slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki veljajo za najprepoznavnejši del Pinterjevega opusa. Pinterjevi začetni in naključni obiski ateljejev slikarjev in kiparjev so postopoma prerasli v sistematično fotografiranje slovenskih likovnikov, katerih portreti so del obširnega fotografskega cikla z naslovom Umetnik v ateljeju.
Formalno bi lahko tovrstne fotografije umestili v polje med žanrsko in portretno fotografijo, kjer igrajo enakovredne vloge tako umetnikova podoba in njegova gestikulacija kot tudi prostor in detajli, ki ga obkrožajo. Pinter je s tovrstnimi fotografijami posegel ne le v najintimnejši fizični prostor ustvarjalcev, temveč tudi v njihov intimen ustvarjalni proces, ki pogosto ostaja skrit očem javnosti. Posneti najpristnejše trenutke umetnikovega ustvarjanja, hkrati pa ostati neviden in nemoteč člen za ustvarjalca sta fotografovi temeljni težnji, ki pa sta, kot pravi sam, pogosto težko združljivi. Fotografova prisotnost lahko nehote zmoti ustvarjalni proces, pri čemer se zgubita pristnost in iskrenost, ki pri Pinterjevih fotografijah veljata za temeljna elementa kakovostnega posnetka. Ravno zato se poleg iskanja umetnikove pristne izraznosti, ki je ob navzočnosti fotoaparata velikokrat težavna, osredotoča tudi na iskanje ustvarjalčeve nezavedne, težko zaigrane in spontane gestikulacije, pri kateri je osvobojen vseh pretenzij in vlog, ki jih mora igrati v družbi.
Pila Rusjan in Dejan Štefančič, Enakotežje IV, 2016, les.
Donacija v Likovno zbirko Galerije Miklova hiša (2019)
Participatorni kip, ki nosi naslov Enakotežje IV je bil narejen za razstavo z naslovom V iskanju enakotežja, ki je nastala v sodelovanju med umetnico Pilo Rusjan in Dejanom Štefančičem in je bila leta 2016 postavljena v Galeriji Miklova hiša. Naslov razstave, ki odmeva tudi v poimenovanju samega kipa, aludira na vseprisotno človeško željo po vzpostavljanju razmerja med različnima dejstvoma, pojmoma, simboloma ali telesoma. Ves čas težimo k izenačitvam pozicij moči, ki so v večini sicer možne, vendar jih v primeru medčloveških odnosov ne moremo definirati z dokazljivimi enačbami. Srčiko del Pile Rusjan in Dejana Štefančiča najdemo prav v preizpraševanju medosebnih odnosov, s poudarkom na iskanju ravnotežja oz. ravnovesja znotraj partnerskih odnosov. Sprašujeta se kako vzpostaviti ravnovesje, kdaj popustiti in kdaj vztrajati, kako premostiti nepremostljivo, kdaj je iskanje ravnovesja stvar volje oz. želje in kdaj fizične moči, kdo je zgoraj in kdo je spodaj, kdo je močnejši in kdo šibkejši.
Delo z naslovom Enakotežje IV, ki na prvi pogled spominja na otroško igralo, deluje le v primeru participacije obiskovalcev. Za igro sta potrebna dva obiskovalca, ki stopita na skulpturo vsak s svoje strani in s svojo težo objekt pritiskata k tlom. Kateri udeleženec bo višje in kateri nižje pa je stvar sile oziroma dogovora med igralcema.
Drago Tršar, Štiri figure, 1989-1991, bron.
Odkupljeno za Likovno zbirko Galerije Miklova hiša (2019)
Akademski kipar in akademik Drago Tršar, ki velja za eno največjih slovenskih kiparskih avtoritet, naš umetniški prostor že šest desetletij zaznamuje z veliko ustvarjalno energijo in avtorsko izjemno prepoznavno likovno govorico. Že v petdesetih letih se je razvil v odličnega portretista in kiparja abstraktnih, na stilizirane figure spominjajočih oblik. Ustvarjal je v različnih tehnikah, najbolj pogosto v žgani glini in bronu. Kipi segajo od drobne plastike in okrasne keramike do velikih javnih spomenikov.
Delo z naslovom Širi figure je obarvano z mitološko tematiko in se navezuje na Parisovo sodbo, eno od najprepoznavnejših zgodb grške mitologije, ki je predstavljala povod za trojansko vojno. Zeus je na Olimpu v čast poroke Peleja in Tetide priredil zabavo, na katero ni bila povabljena boginja prepira Eris. Ta je med goste iz maščevanja vrgla zlato jabolko z napisom Najlepša. Nemudoma so se zanj začele potegovati tri boginje: Hera, Atena in Afrodita. Zeus se ni hotel odločiti in jabolko podariti eni izmed njih, zato je razsodbo prepustil Parisu. Mladenič je sprejel nalogo, vsaka od boginj pa mu je v zameno za jabolko ponudila bogato darilo. Hera mu je ponudila celotno posestvo Evrope in Azije, Afrodita ljubezen najlepše ženske na svetu (Helene iz Šparte), Atena pa najboljše sposobnosti vojskovanja in modrost. Paris je jabolko podaril Afroditi, odločil se je za lepo Heleno, jo ugrabil in odpeljal v Trojo.
Tršar se je upodobitve zgodbe lotil v zanj značilni likovni govorici, ki jo odlikujejo abstraktne in stilizirane oblike. Upodobljene so tri sloke figure – boginje, ki jih v spodnjem delu kipa povezuje Paris.
