- občasna razstava
OBRAZSTAVNO BESEDILO
Umetnica Ana Likar tokrat vstopa v dialog z razstavo Boj krvavi zoper čarovniško zalego, ki je na ogled v Muzeju Ribnica in vključuje zapisnik zaslišanja Marine Češarek, leta 1701 v Ribnici obtožene čarovništva. Ta je po urah mučenja priznala obtožbe, ki jih je sprva zanikala, in na vprašanje, ali je delala čarovnije, odgovorila, da je delala neurja.
Absurdne obtožbe in izsiljevanje priznanj so pogosto tisto, kar ostaja fokus razstav o čarovništvu, na katerih ne manjkajo mučilne naprave in ki svoje mesto večkrat najdejo v utesnjujočih grajskih poslopjih, kot je tudi ribniška umeščena v grajski stolp. Kar večkrat umanjka, je obrat k žrtvam in njihovemu položaju v družbi, saj je pričevanj na tej strani izjemno malo ter so podobo dogajanja krojili storilci in njihovi dokumetalisti. Da gre za nezadostno reflektiran fenomen, mitologiziran in stereotipiziran, že tedaj nejasno opredeljen zločin, čigar teža pa je kljub temu opravičevala še tako brutalno preganjanje, nam daje misliti že samo zavedanje obdobja, ko je po Evropi prihajalo do najbolj množičnega preganjanja »čarovnic«. Njegov največji razmah umeščamo v 15. in 16. stoletje, obdobje napredka, izuma tiska, ki je omogočil znanstveni razvoj, reformacijo (in spodbudil protireformacijo) ter ob vsem tem omogočil tudi večmedijsko širjenje propagande, prvih opisov čarovništva in čarovniških zločinov.[1]
Silvia Federici tovrstni napad na ženske v omenjenem obdobju povezuje s procesi, povezanimi s prehodom iz fevdalizma v kapitalizem, in posvetno težnjo (ob ideološki podpori cerkva, tako katoliških kot protestantskih) po nadzoru, obtožbi in kaznovanju ljudskih praks, ki so bile naenkrat v nasprotju z novim, kapitalističnim družbenim ustrojem. Te so bile največkrat v ženski domeni, četudi gre v specifičnih obtožbah, ki so jih bile »čarovnice« deležne, zaznati določeno kontinuiteto s predhodnim preganjanjem Judov in heretikov. Ključni pojem teh obtožb je bila magija, ki »temelji na verovanju, da je svet nepredvidljiv in da je v sleherni stvari moč.«[2] Prav v nepredvidljivosti in svoji dostopnosti le nekaterim je magija ogrožala nove delovne procese, utemeljene v načelu individualne odgovornosti ter (samo)obvladovanju.
Ana Likar poskuša misliti manko perspektive obtoženih, kjer je narava nekoč postala magija, veščina zlo in nasilje védnost. V svojem delu nakazuje na to, da so v teh navskrižjih ostali ljudje, posamezniki (in predvsem posameznice), ki uhajajo površnim, stereotipnim oznakam, kot je čarovnica. V svojem delu nas umetnica večkrat usmerja od sistemskega k intimnemu in spet nazaj. Tako so lahko podobe zdravilnih rastlin medvrstično branje, ki razkriva prepletenost zgodovine in narave, njene instrumentalizacije ter pomena v naših zasebnih življenjih. Obenem pa je natančna botanična risba, ki zahteva veliko pozornosti, za umetnico način pripoznanja posameznic v nejasno definirani skupini »čarovnic« in protipol nasilju, ki so ga bile deležne. Jasna risba je lahko tudi kontrast starejšim razlagam preganjanja, ki se zaustavijo pri pojmih kolektivne norosti, histerije, blaznosti. Sistematičnost nasilja po vsej Evropi, sodni procesi in videz reda namreč govorijo nasprotno. Govorijo o metodi v ozadju absurdnih obtožb ter viziji, ki je gotovo vodila tako obsežen napad na ženske, ljudsko znanje in običaje.
Avtoričino delo je urejeno sosledje namigov in znakov, ki pričajo o kompleksnosti mreže znanja in zgodovinskega spomina ter o napetosti med nasiljem in tolažbo, ki se pogosto zrcalita v istem pojmu. Tako je tudi šentjanževka, ena od rastlin, prikazanih na ribniški razstavi, namenjena celjenju ran, blaženju bolečin in premagovanju nespečnosti, hkrati pa je zapisano, da so jo pred usti čarovnic držali, da bi izsilili njihovo priznanje. Skoznjo se Ana Likar usmerja tudi v sodobnost, saj se šentjanževka kot domače zdravilo za potrtost, psihično izčrpanost in depresijo uporablja še danes. S tem se njeno delo spet dotakne intimnega v spletu zgodovine, narave in sistemskih okoliščin našega časa ter nas vabi k refleksiji podob, zbranih zapisov in namigov, ki nas odvračajo od površnih, poenostavljenih sodb in mitov, ki smo jim morda verjeli. Razstava »Delala je neurja.« je tako sestavljena iz tistih namigov, znamenj in nezapisanih pričevanj, ki jih v vsej svoji teži vsebuje odgovor obtoženke Marine Češarek na vprašanje: »Ali zaslišanka še kaj ve, naj vse pove?«
»Ne ve ničesar več.«
[1] Federici, Silvia. 2019. Kaliban in čarovnica: ženske, telo in prvotna akumulacija. Ljubljana: Sophia (str. 247).
[2] Prav tam, str. 258.
[Ajda Kocutar]
