Ali ste že kdaj stali pred velikansko umetnino in dobili občutek, da vas bo posrkala vase? Si zamišljate kakšen bi bil občutek, če bi se to resnično zgodilo?
Galerija Miklova hiša vam odpira vrata v umetniško navdahnjen virtualni svet, v katerem se boste lahko sprehajali po eni izmed največjih slik iz njihove likovne zbirke. S pomočjo virtualnih očal boste vstopili v sliko in se podali v čaroben fantazijski svet likovne umetnosti.
Virtualno aktivnost z naslovom Vstop v sliko lahko izkusite v Rokodelskem centru Ribnica in sicer v prostoru navdiha (INSPO), ki se nahaja v 1. nadstropju. Virtualna vsebina je dostopna v času odprtosti Rokodelskega centra in je primerna za vse starostne skupine. Ogled z VR očali je vključen v ceno vstopnice za Rokodelski center Ribnica.
V Galeriji Miklova hiša si že nekaj časa prizadevamo odkrivati in preizkušati nove načine interpretiranja sodobnih umetniških del, pri čemer želimo namenoma izstopiti iz ustaljenih in klasičnih okvirov muzejskega dela. Še vedno pogosto slišano tezo »Sodobne umetnosti se ne da razumeti« smo izkoristili kot izhodišče za iskanje novih poti in pristopov k interpretaciji sočasne umetniške produkcije. Vsebine, ki jih razvijamo obiskovalca pogosto nagovarjajo k osvoboditvi razumskega spoznavanja in ga usmerjajo k domišljiji ter čutnemu zaznavanju in doživljanju umetniškega sveta. Eno od tovrstno zasnovanih vsebin predstavlja tudi virtualna aktivnost »Vstop v sliko«, ki obiskovalcem omogoča bolj doživeto in intenzivnejše dojemanje in doživljanje izbranega umetniškega dela iz Likovne zbirke Galerije Miklova hiša. Namen tovrstne izkušnje je, da obiskovalce spodbuja k drugačnemu pristopu »branja« sodobnih umetniških del, ki ne sloni na razumevanju, temveč na dojemanju, doživljanju in občutenju umetnine.
Kljub temu, da novonastala VR aktivnost na prvi pogled sloni zgolj na vizualni izkušnji in odkrivanju tistih elementov slike, ki so očem nevidni, se v svojem bistvu osredotoča predvsem na (kreativni) miselni proces, ki se odvija med opazovanjem umetnine. Vseh vidikov in pomenov umetnine se namreč ne da dojeti le preko senzornih dražljajev (vid); bistven del opazovanja in dojemanja umetniških del je abstrakten del, do katerega pa se da priti le s pomočjo domišljije in kreativnega procesa. Pričujoča virtualna aktivnost obiskovalca spodbuja k spoznavanju omenjenega kreativnega procesa, kar mu lahko služi kot pomoč pri nadaljnjem opazovanju in dojemanju drugih (sodobnih) umetniških del. V želji, da bi obiskovalci lažje stopili v (lasten) domišljijski svet, smo vidno polje izbrane umetnine razširili na elemente, ki jih v dvodimenzionalni različici ni mogoče videti – pri spreminjanju nevidnega v vidno smo sodelovali neposredno z avtorjem umetnine Mitjo Fickom.
Izvedbo projekta je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS.
Delo akademskega slikarja Mitje Ficka odpira pogled v zanj značilni mistični in fantazijski svet, ki svoja izhodišča išče v avtorjevem lastnem izkušanju in doživljanju realnosti. Svojevrsten pogled na svet ga vodi v oblikovanje novih, vzporednih svetov, v katerih zavestno ustvarjene družbene konstrukte in zakonitosti zamenja prvobitno občutenje življenja, ki se kaže v vsej svoji lepoti in vseprisotni minljivosti. Slednja je prikazana kot poetična nota življenja, ki omogoča novo rojstvo – nastajanje novega, nikoli prej videnega. Moč popolnosti življenja je mogoče doživeti prav skozi zavedanje (lastne) minljivosti, ki jo lahko razumemo bodisi v luči strahu pred prehitrim iztekanjem neznanega časovnega obdobja ali pa kot krepilo in gonilo človeškega razvoja. Prav želja po tem, da bi preprečili neizogibno ali pa vsaj kakovostno izkoristili svoj preostali čas, nas namreč vodi v bolj doživeto občutenje vsega kar nas obdaja. V duhu slednjega, zavedanje o neizogibnosti trenutka minljivosti predstavlja tudi delo z naslovom Concerto grosso II.
Ob vstopu v likovno delo smo tako priča estetski izkušnji minevanja, prikazanega skozi zvočno-vizualno dogajanje, ki nas sicer spremlja tudi v realnem svetu, vendar ga zaradi naglice (sodobnega) življenja ne zaznamo. Vstop v umetnino gledalca pahne v imaginaren in fantazijski svet, ki ob neprestanem spreminjanju, dopolnjevanju in odvzemanju opominja na minljivost tako materialnih sledi družbe kot tudi vseh oblik zemeljskega življenja. Avtor minevanja ne predstavlja v duhu neprijetne izkušnje, ki običajno spremlja tovrstne razmisleke, temveč kot neizogibno resnico, v kateri je kljub krutosti mogoče najti čuten, doživet in neponovljiv svet. Za promocijo »pozitivne« izkušnje minevanja uporabi celo elemente oglaševalske industrije (reklamni panoji in napisi), ki v realnem svetu pogosto učinkujejo ravno nasprotno od resnice in v večini primerov rušijo človekovo zavedanje o minljivosti. Reklamne podobe, ki so običajno usmerjene prav v navidezno podaljševanje življenja in prikrivanje že vnaprej znane človekove usode, se v Fickovem fantazijskem svetu spremenijo v glasnike edine in temeljne življenjske resnice – vsi mi bomo umrli. Nezgrešljiv monumentalen reklamni napis v kitajščini nas tako vodi k spoznanju neizogibne resnice, ki jo razumemo s približno enako težavnostjo, kot zapletene kitajske pismenke. Pa vendar nam, ko jo enkrat razumemo in sprejmemo, odpre vrata v doživet, enkraten in nikoli več ponovljiv svet.
Kljub temu, da gre pri Concerto Grosso II za na videz kritičen prikaz sodobnih družbenih problemov, likovno delo ni namenjeno problematiziranju ali kritičnemu ovrednotenju sodobne družbe, temveč prikazu izkušnje minevanja, ki ponuja neomejene možnosti branja.
Velemesto lahko postane prizorišče neznosnega hrupa ali pa doživeto koncertno prizorišče, ki ga odlikuje nikoli več ponovljiva glasba.
[Ana Pucelj]
Mitja Ficko, Concerto Grosso II., 2016, olje na platno, 278 x 192 cm (Likovna zbirka Galerije Miklova hiša)
Prvi zametki, ki so pripeljali do te slike, segajo v leto 2015, tj. potovanje po divjinah Tajske in Laosa. S čolnom smo se peljali po reki navzgor. Na obeh straneh reke so hribčki porasli z gozdovi. Nekakšna džungla. Na enem bregu zagledam štiri menihe, ki stojijo na nekakšnem povišanem balkonskem odru. Sredi same zelene pokrajine se pojavijo štiri žareče, oranžne zaplate meniških pokrival. Popoln romantično-idiličen prizor in že so izginili v gosti zelenini, v daljavi. Nastale so prve skice.
Prve slike, povezane s tem prizorom so nastale, mislim, da še isto leto v Leipzigu, le da sem vse skupaj prestavil v nočni ambient. Naslov Concerto mi je bil »tapravšnji«, ker je osmislil njihovo prisotnost v nočni krajini. Nastalo je več variacij manjših slik tega prizora. Zanimivo je, da sem to serijo slik prvič pokazal leta 2017 prav v Galeriji Miklova hiša v Ribnici. Ker je šlo za manjšo razstavo in male formate, je razstava nosila ime Concertino.
Pozneje sem ta prizor prestavil v mesto. Slika (Concerto Grosso I) prikazuje ploščad stolpnice, na kateri je majhna hiška budističnega meniha, ki deluje kot tempelj, menih pa opazuje velemestni sončni zahod. Na tej stolpnici je reklamni pano slona. Slon zato, ker sem ga na dvomesečnem potovanju videval samo na pivovskih steklenicah in ne v naravi. Kaj je ostalo od slona? Ostala je idilična maskota pristne narave, ki je več ni. Poudarek in tema slike pa vseeno ni na slonu, ampak na celovitem prizoru spokojnega meniha, ki zre proti zahajajočem soncu nad rumeno-oranžno obarvanim velemestom. Ker gre za večji format, ima slika naslov Concerto grosso I. Ideja je, da naslov slike težo vsebine premakne v poskus doživljanja prizora in ne zgolj v njegovo opazovanje. Vsak prostor in kraj ima specifičen vizualno-zvočni ambient, ki se iz trenutka v trenutek spreminja. Zvok je tako sestavljen iz mnogih posamičnih glasov, ki se mešajo v skupnega. Če nastali hrup ne kategoriziramo, gre zmeraj za zvočno kuliso ali zvočni koncert, pa naj gre za naravni, mestni ali industrijski hrup.
Mitja Ficko, Concerto Grosso I, 2014-2017, olje na platno, 160 x 200 cm
Ko sem prispel na Tajsko, sem prvo noč prespal pri nekem mladeniču, ki sem ga našel preko spletne platforme »couch surffing«. Bil je zelo prijazen, urejen mlad fant in deloval je zelo pobožno. Skuhal je neko pekočo pasto, ki jo je nesel v samostan budističnim menihom, zato je moral oditi na pot za nekaj dni. Nisem ga več videl. Več stika sem imel z njegovim bratom, ki pa je bil njegovo popolno nasprotje. Kadil je, bil potetoviran in sam od sebe si ga na prvi pogled ne bi izbral za družbo. Na vratih njegove sobe je v angleškem jeziku pisalo “Vsi bomo umrli”. Ta prizor se mi je močno vtisnil v spomin. Ko pomislim na te besede se mi zavest skondenzira, pozornost zostri in znajdem se naseljenega v telesu. Ostajati v telesu in svoji osi je dandanes prava redkost. Moč izjave mi avtomatično vzbudi tudi hvaležnost do stvari, do življenja in vsega, kar me obdaja.
Spomnim se japonske zgodbe, ki pravi: “ Meniha so povabili na slavje ob rojstvu otroka. Prosili so ga, da napiše dobre želje za novorojenčka. Dajo mu papir in čopič in menih zapiše: “Umre oče, umre sin, umre vnuk”. Ob teh besedah so bili domači zares zgroženi. Naj kar vsi umremo? Menih jim pojasni: “Kaj je lepšega, kot da generacije odhajajo po vrsti, kot so se rodile.” Šele tedaj so spoznali pomen preprostih, do skrajnosti reduciranih besed, ki so si jih sprva prehitro interpretirali po svoje. Bili so zelo hvaležni.
Napis na vratih mladega potetoviranega fanta, za katerega bi sprva mislil, da se požvižga na vse in da se brezglavo prepušča življenju in brezdelju, me je spremljal dalje. Kot bi se mi besede zapekle v kožo in se mi sedaj pretakajo po žilah. Njihov učinek in spoznanje sem hotel deliti, zato sem jih postavil na vrh stolpnice največjega mesta kot ga premore veliko platno. Pomembno mi je bilo edino to, da je to izpeljano neobremenjeno in nevsiljivo. Bolj kot preblisk ali tihi opomnik naši zavesti. Tudi zato je napis v kitajščini. Naj vidi in sliši, kdor lahko. Concerto grosso II. pa naprej ostaja nepretrgani tok življenjske reke, ki nas nosi do svojega konca. Naj bo dober.
[Mitja Ficko]
Čeprav me misel na prihajajočo virtualno resničnost – z vsemi posledicami, ki bodo sledile – obdaja s svojevrstno grozo, me je povabilo k sodelovanju, da mojo sliko spremenimo v VR izkušnjo, močno razveselilo.
Velika slika CONCERTO GROSSO je v sami osnovi zelo preprosta. Ponoči se znajdemo na vrhu stolpnice iz katere pred sabo gledamo zrcalni reklamni pano v kitajskem jeziku in velemesto s stolpnicami in lučkami. Čeprav je slika figurativna, skorajda ni elementov, ki bi dajali sugestijo na morebitno anekdotičnost slike. Nadaljnji namig bi nam lahko dal prav kitajski pano, vendar ga ne razumemo. Ostane nam samo Concerto Grosso in morje domišljije, ki nam ga prizor ob tem naslovu ponuja. Bežen prizor je kot trenutek, ki se raztegne v trajanje.
Ko sem sprva razmišljal o VR možnostih, sem avtomatično razmišljal spektakularno anekdotično, kar pa bi prvotno tihost slike docela speljalo na povsem drug led. S temi idejami bi se močno oddaljil od sprva romantičnega prizora. Razmišljati je bilo potrebno tudi o možnostih in zmožnostih izvedbe. Proces dela je tako prinesel zgolj našo naselitev v prostor slike. Nič posebnega, nič spektakularnega, a hkrati vse.
Nova VR verzija slike je po mojem mnenju tudi zelo zabavna, predvsem pa je ideja slike potencirana na vseh parametrih, tako da mi še najbolj prikliče prizor slepca, ki spregleda in gluhega, ki naenkrat zasliši. Pa čeprav se ne zgodi nič posebnega, smo prestavljeni v prostor, ki nam zaostri pozornost in nas drži v pričakovanju. Naj to zadostuje, da sprevidimo, da nam s časom vse izpolzi iz rok, da gre vse naprej, v svojem toku, tudi ko nas več ne bo.
[Mitja Ficko]
