Lela B. Njatin: Ker mi nismo le podobe, smo ljudje

Lela B. Njatin Za Spletno Stran In Instagram

»Praksa Lele B. Njatin nastaja za občestvo, za skupnost, ki nastane v času trajanja projekta ali za posameznika, ki se sreča z delom nevede, kdo je njegov avtor. Niha med perifernim, obrobnim, celo ljudskim in neznanim, šokantnim, presenetljivim. Teme moči perifernega, sodobne umetnosti in vloge umetnosti v družbi, osebnega spomina in skupnosti so vpletene v njene projekte tega obdobja. Mediji, ki jih največkrat uporabi, so performans, instalacija, predavanje in zapis. Njena dela, tudi ko so najbolj minimalistična, so zasnovana z mislijo na občinstvo, na učinek, nekateri performansi in instalacije imajo izhodišče tudi v poznavanju teatrskega režima in gledališkega učinka. Pomemben ji je kontakt z gledalcem, poslušalcem, uporabnikom. Del umetnin so tudi njihove reakcije, odgovori, misli, obrisi, vključeni so v umetnino in jo soustvarjajo. Oni so tisti, ki iz nje naredijo sebi lasten pomen. In potem je seveda tu beseda in predvsem njena polnost oz. praznost, njen pomen. Smisel.«

Petja Grafenauer, odlomek iz Lela B. Njatin 2005-2020, študije iz kataloga ob razstavi Ker mi nismo le podobe, smo ljudje

»Umetniško dejavnost Lele B. Njatin lahko na prvi pogled razdelimo na dva temeljna segmenta. Prvi je njena vizualna, likovna dejavnost, drugi je performativna praksa. […] Temeljitejši razmislek pokaže, da bi bilo deliti umetniško dejavnost Lele B. Njatin v dva ločena segmenta narobe. Obema zgornjima temeljnima fokusoma njene umetnosti namreč lahko dodamo vsaj še njeno literarno dejavnost in pa, na kar se pogosto pozablja, njeno samoutemeljevanje ali esejistično-filozofsko komentiranje lastne umetniške prakse v spremnih študijah in predavanjih, kar je v resnici integralni del njene umetnosti (‘umetniška predavanja’ tudi sama uvršča v svoje umetniško delovanje), in ne (avto)refleksija post festum, kot je morda videti. Vse omenjeno se v delu Lele B. Njatin preliva, staplja in navsezadnje proizvede tretjo ali ‘presežno’ kvaliteto, ki ni več niti vizualna, niti performativna, niti literarna, niti esejistično-filozofska, temveč nekaj novega. In to ‘novo’ je značilnost sodobne umetnosti v širšem smislu oziroma t. i. ‘novega performansa’ ali performansa četrte generacije (tistega po letu 2000) v ožjem smislu, ki se izmika utemeljitvi performansa v njegovi izvorni obliki in v svojo strukturo priteguje popolnoma nove, v izvirnem performativnem kontekstu celo nedovoljene ali nemogoče kategorije.«

Blaž Lukan, odlomek iz Performativna sinteza Lele B. Njatin, študije iz kataloga ob razstavi Ker mi nismo le podobe, smo ljudje

Odprtje razstave (7.11.2019)

2019 © Rokodelski center Ribnica. Izdelava spletnih strani: Kreativna tovarna | Piškotki

Lasinzastave Logo
Logo Erasmus
Las Logo
Logo Chance