Vljudno vabljeni na odprtje instalacije, ki bo v petek, 8. novembra, ob 19. uri v parku ob Urbanovi ulici.
Besedna zveza »svetlobni oscilator« nas sprva popelje na področje znanosti- gre za gibanje elektro magnetnih polj različnih valovnih dolžin, ki sestavljajo svetlobno valovanje. Svetloba, ki se odbija od objektov nam omogoča, da le te sploh vidimo. Svetloba je oscilacija elektromagnetnega valovanja, katerega odboj od površin teles nam omogoča videti le te v barvah. Površine objektov del spektra valovanja vpijejo, del pa odbijejo, kar je osnova in razlog tega, da vidimo objekte v različnih barvah, čeravno so v resnici brezbarvni.
Ta uvod na prvi pogled morda sodi na področja fizike in optike, a nas po drugi strani neposredno približa likovnosti in njenim osnovnim postulatom. Osnovni pojmi oscilacije so nihanje, cikličnost, valovanje, frekvenca, kar pa so tudi eni od osnovnih likovno teoretskih pojmov orisanih likovnih elementov in prvin, le ti pa so abecednik za vsako kompleksnejšo dinamiko likovnega delovanja in izražanja. Tako tudi kinetična instalacija Tilna Sepiča izhaja iz osnovnih postulatov svetlobnega nihanja in gibanja teles in na podlagi teh abstraktnih pojmov pričara konkretno čutno in vizualno izkušnjo nečesa fascinantno prvinskega in čarobnega.
Eden pionirjev svetlobno kinetične umetnosti je Laszlo Moholy – Nagy, madžarski umetnik, član gibanja Bauhaus, čigar skulptura »Light Space Modulator« iz zgodnjih tridesetih let prejšnjega stoletja vsebuje pravzaprav vse elemente, ki jih oblikuje v svoji instalaciji tudi Tilen Sepič – svetlobo, gibajoči se objekt in zvok. Razlika med obema pa je v učinku. Medtem ko Nagyeva skulptura oddaja ritmičen industrijski, oster in kovinski zven, giblje se le okoli svoje osi in je stabilno pričvrstena na podlago, pa je gibanje elementov instalacije pri Sepiču bolj dinamično in prostorsko, bolj »planetarno«. Svetlobni oscilator Tilna Sepiča ni nikoli čisto enak, avtor namreč vključi, oziroma uporabi okoliščine in okolje, ki jih nudi posamezna lokacija. V primeru ribniškega Svetlobnega oscilatorja so to drevesa, ki že s svojo naravno lego omogočajo zanimivo mrežno razmestitev nosilcev in »zajl«, ki vodijo gibanje svetlobnih teles. Seveda je njihov pravi učinek viden in občuten predvsem v mraku in ponoči. Gibanje svetlobnih teles spremlja tudi zvočna kulisa, kar še poudari celostno in meditativno izkušnjo fenomena svetlobnega oscilatorja in čarobnega okolja parka, dreves, kamnitega mostu čez reko, obzidja in ribniškega gradu v bližini.
